Avstralski ovčar je bil razvit v 19. in 20. stoletju kot vsenamenski pes za potrebe lastnikov rančev in kmetij na Ameriškem Zahodu. Iskalo se je močnega in vzdržljivega psa s pošteno delovno etiko. Njegovo običajno delo je obsegalo premikanje zelo velikih čred ovac in živine s poletnih na zimske pašnike in zopet nazaj. Pri tem opravilu so morali pogosto vračati čredi oddaljene živali, ki so zašle v gosto grmičevje ali pa jih za potrebe živinorejskih opravil usmerjati in potiskati skozi ozke tunele ali v tovornjake za prevoz živine. Pri takih opravilih so še zdaj najbolj cenjeni.

Avstralci imajo dva glavna stila pašnje: zganjanje živali skupaj in proti lastniku ("fetching") in vodenje črede v smeri proč od lastnika ("driving"). Večina jih ima naravni nagon po zganjanju, zato težijo k temu, da obdržijo čredo živali skupaj. Njihov delovni stil je edinstven v tem, da so vedno vzravnani in se premikajo gladko tekoče, lahkotno in zmerno hitro, medtem ko usmerjajo čredo. Gibajo se na primerni oddaljenosti od živali v levo in v desno ("flanking"). S pogledom so le zmerno osredotočeni na čredo, kar se sicer tudi nekoliko razlikuje pri posameznih psih, vendar zelo redko strmijo v živali (t.im. "strong-eyed"), ko pri tem uporabijo pogled direktno in premišljeno. Pravzaprav se jih uvršča med "loose-eyed" ovčarske pasme, kar pomeni, da pasejo bolj s svojo fizično avtoriteto in pri tem ne gledajo živali direktno. Z direktnim strmenjem namreč pes izvaja precejšen dodaten pritisk na žival, ki se zato še močneje čuti kot plen. Pašni nagon pri psu je zgolj od človeka preoblikovan plenski nagon, zato govedo ali drobnica pri paši s psi "igra vlogo" plena, le da pri tem živali niso napadene. Ker avstralci pasejo v bolj ali manj bližnjem stiku s pašnimi živalmi, v primeru nepokorščine izvajajo posameznim živalim prilagojeno silo. Ponavadi je to uščip v pete ("heeling") ali tudi v nos oz. glavo ("heading"). Nikoli ne zagrabijo živali z zobmi, ampak jo le uščipnejo ali celo samo kliknejo z zobmi, kar živali razumejo kot resno opozorilo. Imajo odličen občutek za živali, zato se jim znajo prilagoditi ter so dovolj nežni do jagenjčkov. Hitro zaznajo in se naučijo, katero najprimernejšo razdaljo in silo morajo uporabiti za obvladovanje posameznih živali. če začutijo, da morajo delovati bolj avtoritativno, bolj intenzivno uporabijo pogled, lahko tudi zalajajo, pospešijo gibanje in po potrebi uščipnejo uporno žival.

Lijana Kononenko