človeški um še ni uspel izumiti naprave, ki bi po svoji zmogljivosti prekašala pasji smrček. V mnogih iskalnih akcijah ob naravnih katastrofah in iskanju izgubljenih oseb na terenu, svoje delo izvrstno opravljajo dolgoletni človeški spremljevalci, psi.

Za usposabljanje vodnikov ter njihovih psov za iskanje pogrešanih oseb na prostovoljni bazi skrbita dve enoti reševalnih psov. Ena izmed njih je Enota reševalnih psov, ki deluje v okviru Kinološke zveze Slovenije, druga pa Zveza društev in vodnikov reševalnih psov Slovenije, obe pa sta članici Mednarodne organizacije reševalnih psov (IRO). Šolanje reševalnega psa se izvaja v posameznih kinoloških društvih po vsej Sloveniji. Ker je delo reševalnih psov kompleksno, šolanje traja vsaj 2 leti, znanje in izkušnje pa pes pridobiva skozi celo življenje.

Pse torej šolamo za to, da s pomočjo voha poiščejo pogrešano osebo, ki se je morebiti izgubila v gozdu, je zakopana globoko pod ruševino ali pa pod snegom. Psi ne iščejo specifičnega vonja osebe, ampak s preiskovanjem terena, kjer naj bi se pogrešana oseba nahajala, iščejo človeški vonj nepoznane osebe. Pri tem svojemu psu pomaga vodnik, ki ga po terenu usmerja in skrbi za to, da je iskalno območje v celoti pregledano. Ko pes zavoha človeški vonj, locira njegov izvor in z laježem nakaže od kod prihaja. Na odprtem terenu npr. v gozdu, se postavi pred izgubljeno osebo in laja tam; medtem ko v ruševini, kjer so ljudje lahko zakopani več metrov globoko, nakaže mesto, od koder izhaja največja koncentracija vonja.

Da se lahko reševalski par udeleži resničnih akcij mora opraviti predpisane izpite in se uvrstiti v enoto. Na izpitih se ocenjujejo tri discipline, od katerih je najbolj pomembno seveda iskanje. Ker morajo biti naši psi poslušni in obvladljivi se preizkusijo še v poslušnosti ter premagovanju ovir. Za uspešno opravljen izpit, morajo biti vse tri discipline ocenjene s pozitivno oceno.

Po uspešno opravljenih izpitih se reševalski par lahko udeleži preizkušenj za uvrstitev v enote. V okviru Enote reševalnih psov delujejo tri enote:

• Prva, imenovana skupina za iskanje pogrešanih (SIP), stopi v akcijo, ob iskanju pogrešanih oseb na terenu.
• Druga, imenovana mobilna enota reševalnih psov (MERP) skrbi za iskanje pogrešanih oseb ob naravnih katastrofah, kot so potresi.
• Tretja pa je regionalna enota reševalnih psov, kjer vsaka regija skrbi za svoje področje. Tako kot člani enote MERP so tudi člani regijske enote vpoklicani ob naravnih katastrofah.

Poleg tega so vodniki reševalnih psov z vsega sveta povezani v mednarodno reševalno organizacijo (IRO). Reševalni pari, ki uspešno opravijo preizkušnjo za uvrstitev v to enoto, sodelujejo na reševalnih akcijah po celem svetu.

Šolanje reševalnega psa se ne zaključi na treningih in vajah, temveč poteka vsakodnevno. Naši psi morajo biti odprti do ljudi, sposobni morajo biti premagovanja ovir in neprijetnih materialov, zato večkrat obiščemo vrtce, domove starejših občanov, nastopamo na prireditvah in v vsakdanjem življenju skrbimo za to, da so psi izpostavljeni čim več različnim situacijam.

Ob vsem tem je naš urnik kar precej natrpan zato zagotovo velja rek, ki se ga pri reševalcih pogosto sliši: »Reševanje ni hobi, je način življenja.«

Nadja Žlender